Vodnik za starše

Dragi starši!

Po svetu se govori veliko jezikov – v vaši državi, soseski in morda tudi v vaši družini. Jezik, ki se uporablja v vrtcu ali šoli, je lahko drugačen od tistega, ki ga govorite doma.

Morda vas skrbi, da vašega otroka preobremenjujete, če mu omogočite stik z več jeziki, kot jih uporablja doma. Morda vas zanima, kako otroka podpreti, da postane samozavesten in spreten govorec vseh jezikov, ki jih potrebuje za sporazumevanje v družini, soseski, vrtcu in šoli? Morda se sprašujete, kdaj in kako je najbolje začeti uvajati več jezikov v družinsko okolje ali pa se sprašujete, ali je to sploh smiselno. Morda vas celo skrbi, da bi večjezičnost otroku kasneje lahko povzročila težave.

Kot si lahko predstavljate, obstaja veliko različnih mnenj in pomislekov glede vzgoje v večjezičnem okolju. Starši se pogosto sprašujejo, kakšne so možne prednosti ali slabosti za uspeh njihovega otroka v šoli in kasneje v poklicnem življenju.

Vloga vzgojiteljev in staršev je v tem kontekstu prav tako predmet javne razprave. Vzgojitelji lahko otroka podpirajo s spoštljivim odnosom do vseh jezikov. Nobenega jezika ne bi smeli obravnavati kot bolj dragocenega, pomembnejšega, lepšega ali uporabnejšega od drugega. Vsi jeziki so dragoceni in lepi! Poleg tega lahko vzgojitelji izkoristijo številne vsakodnevne situacije za pogovor z otroki in tako pomagajo razvijati jezik, ki ga bodo potrebovali v šoli. Tudi starši lahko svojega otroka podprete pri razumevanju, govorjenju in pisanju jezikov, ki so pomembni za vas in vašega otroka v vašem življenjskem okolju. Bodite ponosni na to!

Partnerji iz različnih držav (Avstrija, Nemčija, Litva, Poljska in Slovenija) smo združili svoje strokovno znanje v projektu, financiranem s strani Erasmus+, da bi podprli vas in vašega otroka pri večjezični vzgoji. Predstavili vam bomo spoznanja o izzivih in predvsem o priložnostih, ki jih prinaša učenje različnih jezikov. Pokazali vam bomo različne načine, kako lahko aktivno podprete svojega otroka na poti v večjezično okolje. Osredotočili se bomo tudi na širjenje otrokovega znanja osnovnih jezikovnih spretnosti (npr. besed in izrazov) jezika, ki se uporablja v šoli, še pred vstopom v šolski sistem.

Naš pristop temelji na računalniško podprtem učenju jezikov (CALL). V ta namen smo pripravili aplikacijo "Dandelin gre v šolo" za učenje in urjenje besed in izrazov, ki jih otroci potrebujejo ob vstopu v šolo. Aplikacija je namenjena otrokom, starim od 4 do 8 let, prenesete pa jo lahko povsem brezplačno.

Aplikacija na igriv način podpira proces učenja, hkrati pa ohranja otrokovo motivacijo in radovednost. Tudi vi, kot starši, lahko ob izvajanju predlaganih dejavnosti z otrokom pridobite vpogled v jezik, ki se uporablja v šoli (več o prednostih računalniško podprtega učenja jezikov si preberite v 6. poglavju). Poleg tega te smernice vključujejo metode in aktivnosti, s katerimi lahko otroku že zgodaj pomagate pri spoznavanju šolskega jezika. Prav tako vas bomo skozi te smernice podprli pri ohranjanju in krepitvi jezika oziroma jezikov, ki jih govorite doma.

V naslednjih poglavjih boste izvedeli več o osnovah učenja jezikov, večjezičnosti in prednostih računalniško podprtega učenja jezikov (CALL). Poglavja bodo vključevala ključna dejstva, nekaj primerov, vprašanja za razmislek doma ter predloge dejavnosti, ki jih lahko izvajate z otrokom za podporo jeziku, ki se uporablja v šoli, in jeziku oziroma jezikom, ki jih govorite doma.

Upamo, da boste uživali ob branju!

Zakaj se naučimo jezika?

Skozi čas se je razvilo na tisoče jezikov in narečij, ki se danes govorijo po vsem svetu. S pomočjo jezikov se lahko ljudje povezujemo, izmenjujemo ideje, čustva, stališča, konvencije in vrednote ter gradimo družbe. Okolje, v katerem odraščamo in živimo, oblikuje naše vrednote. Poleg tega oblikuje tudi naše jezikovne spretnosti in besedišče v vseh jezikih, ki jih poznamo (tako imenovani jezikovni repertoar). Kontekst oblikuje tudi način, kako govorimo, torej našo kulturno in jezikovno identiteto, ter nas naredi takšne, kot smo. Pridobivanje jezika in poznejše učenje jezika, npr. v šoli, nam pomaga, da se povežemo z ljudmi, ki "govorijo isti jezik" kot mi. Za otroke so ti ljudje njihova družina, prijatelji, pozneje pa ljudje v vrtcu, šoli in poklicnem okolju. Povezati se morajo z vsemi temi skupinami. S temi skupinami morajo izražati in deliti svoje izkušnje, ideje in čustva.

Kako se učimo jezikov?

Sposobnost učenja jezikov je prirojena. Za otroke je značilno, da so izjemno navdušeni in radovedni pri učenju in uporabi jezika oziroma jezikov. Vsak otrok se je sposoben naučiti kateri koli jezik, četudi mora prej izpolniti številne motorične in senzorične pogoje (kot so delovanje pljuč, sluh, obvladovanje vibracij glasilk itd.).

Starši svojih otrok ne učijo družinskega jezika, kot bi se ga učili v šoli. Običajno otroci jezik osvojijo intuitivno v pomembnih in avtentičnih pogovorih v vsakodnevnem kontekstu. Prvi jezik se otroci naučijo tako, da dobijo veliko (ne)verbalnih namigov in jih posnemajo, takoj ko so tega fizično sposobni. Otroci želijo sodelovati in s tem pričnejo čim prej. Da bi se lahko naučili jezik, pa morajo veliko poslušati in se veliko pogovarjati z družino, vzgojiteljicami v vrtcu, sosedi itd.

Otroci sledijo notranjemu vodniku pri usvajanju jezika, ta vodnik pa korak za korakom prehaja skozi najpomembnejše procese razumevanja in tvorjenja jezika. Pravil in slovnice se učijo tako, da stvari preizkušajo ("izkustveno učenje"). Predvidevamo lahko, da so do starosti približno 4-5 let do neke mere osvojili vse jezikovne sestavine (od besed in slovnice do tipičnih izrazov, izgovarjave in rabe jezika). To velja, če tega procesa ne ovirajo telesne ali duševne motnje.

Vendar se noben otrok ne nauči jezika enako hitro kot drugi otroci. Pri usvajanju jezika obstaja veliko individualnih razlik, zato je težko reči, kdaj naj bi otrok dosegel določeno stopnjo v procesu usvajanja jezika. Poleg tega se ta proces nikoli ne konča. Vedno se je treba naučiti kaj novega, otroci pa so zelo motivirani za raziskovanje in pridobivanje novih informacij ter poglabljanje znanja družinskega in šolskega jezika. Otroci želijo tvoriti bolj zapletene stavke in razumeti osnovni pomen besed, stavkov, humorja, ironije itd.

Jezikovni razvoj

Povzetek: Vsak otrok usvaja jezik različno hitro. Kljub temu pa obstajajo nekateri koraki v procesu usvajanja jezika, ki se pojavljajo pri otrocih po vsem svetu.

Občutljivost za značilnosti in uporabo jezika je prirojena:

1

Novorojenčki po vsem svetu so sposobni prepoznati melodijo jezika (tako imenovano prozodijo), ki ga redno slišijo, ko so še v materinem trebuhu. To prozodijo lahko razlikujejo od neznanih prozodij.

2

Ko novorojenčki jokajo, posnemajo melodijo jezika, ki ga najbolje poznajo.

3

Dojenčki so univerzalni poslušalci, to pomeni, da v vsakem jeziku lahko ločijo tudi najmanjšo pomembno fonetično enoto (fonem). Vendar to sposobnost izgubijo in se specializirajo za jezike, ki jih poznajo, še preden dopolnijo eno leto.

4

Dojenčki se oglašajo, vokalizirajo in združujejo soglasnike in samoglasnike v zloge (tako imenovana prva in druga faza blebetanja ). Jezik raziskujejo na vse možne načine, še preden razumejo in tvorijo posamezne besede.

Razumevanje in tvorjenje besed:

1

Najprej je na vrsti razumevanje besed, nato pa tvorjenje besed.

2

Na začetku tvorjenja besed so pogosti "enobesedni stavki". Otrok na primer pokaže na žogo in reče: "Žoga!", kar lahko pomeni različne stvari, na primer: "Tam je žoga." ali "Igrajmo se s to žogo."

3

Število besed in izrazov, ki jih otrok pozna in zna uporabljati, se imenuje "leksikon". Prvih petdeset besed osvojimo počasneje, nato pa se število besed znatno in hitro poveča. Zato se ta faza razvoja imenuje tudi besedna eksplozija.

4

Sledi tvorjenje dvobesednih in trobesednih stavkov. To fazo spremlja vse boljše razumevanje slovnice in tega, kako so besede v določenem jeziku razporejene, da tvorijo pravilne stavke (tako imenovana skladnja). Otrok takrat običajno izrazi željo po igri z žogo kot "Igra z žogo." ali "Mama igra z žogo." Slovnica in skladnja morda še vedno nista pravilni, vendar je na tej točki skrb odveč. Normalno je, da otrok na igriv način raziskuje pravila jezika. To bo trajalo nekaj časa, vendar večina otrok uživa v igranju z besedami, preizkušanju pravilnih in nepravilnih oblik in ugotavljanju, kako lahko besede uporabijo, da bodo razumljeni. Starši lahko otroka podprejo tako, da mu zagotovijo veliko priložnosti za sodelovanje v pogovorih o otrokovih ali skupnih interesih (glejte v nadaljevanju tega poglavja poglavje "Kako lahko podpremo učenje jezika").

5

Enostavne stavke in dodatne informacije, ki dopolnjujejo enostavčni stavek (tako imenovani glavni stavki in podredni stavki), otroci osvojijo pri približno 4-5 letih. Takrat bo otrok na primer rekel: "Mama se danes z mano igra žogo in oče se nama bo pridružil pozneje." (glavni stavek + in + glavni stavek) ali "Mama se danes ne more igrati z mano z žogo, ker mora delati.", to je (glavni stavek + podredni stavek). V obeh primerih drugi del stavka vključuje nekaj dodatnih informacij, ki pojasnjujejo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju ali zakaj se nekaj dogaja. Pri tej starosti otroci vse bolj razvijajo razumevanje, kaj pomenijo pojmi "prej", "pozneje", "jutri", "včeraj" in podobno. Razvijajo tudi razumevanje razlogov in posledic stvari, ki so se zgodile, se dogajajo ali se bodo zgodile. Svoje vse večje razumevanje sveta izražajo z uporabo kompleksnejših stavkov in izrazov.

6

Sčasoma otroci obvladajo tudi kompleksnejše jezikovne značilnosti, kot so ironija, humor, različni pomeni iste besede in podobno. Začeli bodo pripovedovati šale, ki se vam kot staršem na začetku morda ne bodo zdele smešne. Vendar so to koraki k razvoju smisla za humor, ki sčasoma vodijo k bolj zapletenim šalam in anekdotam.

Kako lahko podpremo učenje jezika?

Edina podpora, ki jo otroci običajno potrebujejo, je veliko priložnosti za komunikacijo s starši, sorojenci, vrstniki in učitelji o različnih temah. Vsaka oseba je lahko jezikovni vzornik. Običajno pa so prvi jezikovni vzorniki osebe v družini, saj otroci v prvih letih življenja največ časa preživijo v družini - z ljudmi, ki so jim najpomembnejši.

Kot starši veliko prispevate k tako imenovani potopitvi v jezik. To pomeni, da lahko z vsakodnevno in stalno izpostavljenostjo družinskemu in šolskemu jeziku pomagate otroku, da osvoji jezik in postane kompetenten govorec.

Več ko se z otrokom pogovarjate o različnih temah, ob tem pa uporabljate različne besede in izraze ali iste besede na različne načine, več besed se bo otrok sčasoma intuitivno naučil. S tem boste vašemu otroku pomagali zgraditi bogato besedišče (to je skupek vseh posameznih besed in izrazov, ki jih oseba pozna). Svoja dejanja lahko spremljate z ustreznimi besedami (med zalivanjem rož lahko na primer rečete: "Zalivam rože. Potrebujejo vodo."), ter pravilno ponavljate otrokove izjave (otrok na primer reče: "Mami igra z žogo.", vi pa lahko rečete: "Prav imaš. Mama se igra z žogo. Želiš žogo?"). Bolj ko starši spodbujajo učenje jezika s ponavljanjem pravilnih oblik znotraj pogovorov z otrokom ali postavljanjem odprtih vprašanj, s katerimi otroka povabijo k tvorjenju novih stavkov (na primer, "Kaj zdaj dela oče?"), več koristi ima lahko otrok od interakcije.

Pogosteje ko otrok sliši pravilne besedne oblike in izraze ter lahko sodeluje v pogovoru, ki od njega zahteva več kot le odgovor "da" ali "ne", lažje bo razumel, kdaj je treba uporabiti katero obliko ali izraz. Bolj ko boste pogovore naredili igrive (na primer s pesmicami, rimami, branjem dialogov ali kaj podobnega) ali sodelovali v igrivih načinih interakcije z otrokom, bolj boste ohranili otrokovo zanimanje za jezik. Poleg tega se bo vaš otrok na ta način srečal z več slovničnimi strukturami in se bo hitro naučil pravil, ki jih potrebuje, da postane kompetenten govorec. Bogato besedišče, obvladovanje slovnice in specifičnih jezikovnih pravil so bistvenega pomena za kasnejši šolski uspeh.

Zato je pri pogovoru z otrokom zelo pomembno, koliko, kaj in kako nekaj poveste. Pomembno vlogo ima tudi to, kako dobro poslušate svojega otroka in kako dobro sodelujete z njim. Vaš odnos bo vplival na otrokovo željo, da bi prispeval k pogovoru!

Kako lahko z dejavnostmi podpirate razvoj jezika?

Otroka lahko povabite k igri ali pa se odzovete otrokovemu povabilu k igri. To se lahko zgodi kjer koli in kadar koli, na ulici ali doma, med čakanjem na avtobus ali v čakalnici pri zdravniku. Pomoč pri usvajanju jezika je mogoče ponuditi na različne načine. V nadaljevanju najdete nekaj predlogov.

Besedne igre, ki spodbujajo pripovedovanje zgodb

• "Pakiram kovček"

  Pravila igre:

  

  Različica za mlajše otroke: - Pred seboj imate pravi kovček in po možnosti različne predmete, med katerimi lahko otrok ali otroci izberejo enega, če si ne morejo izmisliti ničesar drugega.

  Različica za starejše otroke: - Skupaj si predstavljate, da imate pred seboj kovček in si izmišljate, kaj bi vanj spakirali.

  Najprej se morate z otrokom odločiti, kam potujete in zakaj želite tja odpotovati. Nato si lahko predstavljate, kaj boste morali spakirati za to pustolovščino. Vsak od igralcev deli svoje zamisli in pomaga pri pakiranju kovčka.

  Starši ali vzgojiteljice lahko igro začnejo z besedami: "Pakiram kovček in vanj dam majico." Nato je na vrsti otrok, da doda, kaj želi spakirati.

  Otrok imenuje predmet, ki ga želi dodati v kovček. Poleg tega si mora zapomniti in poimenovati vse predmete, ki so že v kovčku. Naslednja oseba potem tudi najprej imenuje vse, kar je že v kovčku in doda še novo stvar. Vsak igralec naj se potrudi, da si vse pravilno zapomni (pri igri s starejšimi otroki poskusite predmete imenovati tudi v pravilnem vrstnem redu). Ko je vsak dodal svoj predmet v kovček, se lahko igra konča ali pa igrate naprej.

• "Nekoč je živel/a ..."

  

  Pravila igre:

  Prva oseba začne igro recimo z besedami: "Nekoč je živela deklica, ki je potovala v..." Na tej točki otroka povabite, da nadaljuje zgodbo s še dvema stavkoma. Potem je na vrsti naslednja oseba (ali spet vi), da nadaljuje zgodbo od trenutka, kjer jo je otrok končal. Vsakič, ko igrate to igro, skupaj ustvarjate novo zgodbo, pri tem pa se zabavate in smejite ob razvijajoči se zgodbi.

• "Vidim nekaj, kar ti ne vidiš",

  

  Pravila igre:

  Za začetek lahko ena oseba na primer reče: "Vidim nekaj, kar ti ne vidiš, in začne se na črko A (ali je recimo modro)." Vsi se ozrejo okrog sebe in skušajo ugotoviti, kaj oseba vidi. Igralci drug za drugim poskušajo uganiti pravilen odgovor z besedami "Ali je to morda ...?". Oseba, ki pravilno ugane za kaj je šlo, lahko izbere nov predmet, ki ga morajo drugi uganiti.

• "Kakšen je bil tvoj dan?"

  

  Pravila igre:

  Morda lahko pogovorno igro vključite tudi v večerno rutino. Ko date otroka v posteljo, si vzemite nekaj minut za pogovor o dnevu in vključite preprosta vprašanja: 1) Kako se počutiš? 2) Ali mi želiš povedati kaj o svojem dnevu? 3) Kaj novega si danes izvedel/a ali se naučil/a? 4) Za kaj si danes hvaležen/a? Mlajši otroci bodo na začetku verjetno odgovarjali manj podrobno. Sčasoma pa boste opazili, da bodo k pogovoru prispevali vedno več.

Aktivno lahko iščete besede, ki se začnejo na določeno črko, kot je navedeno v igri c). Nato lahko na podlagi besed, ki jih vaš otrok pove, razvijete pogovor. Recimo, da vas želi otrok opozoriti na skodelico na mizi. V tem primeru lahko pogovor nadaljujete z vprašanji o tem, kaj otrok rad pije iz skodelice. Ali pa otrok omeni predmet z rumenimi deli. V tem primeru lahko otrokovo zanimanje povečate tako, da ga vprašate, kaj je še rumenega, ali omenite druge rumene predmete, ki so vam všeč. Na ta način se otroci postopoma naučijo več besed in spoznajo njihov pomen.

V te igre lahko vključite tudi nekaj dejavnosti. Če se na primer igrate igro "Pakiram kovček", lahko dejansko spakirate kovček s predmeti, ki vam jih prinese otrok. Nato lahko pogovor nadaljujete tako, da otroka na primer vprašate, kam bi rad s tem kovčkom odpotoval.

Predmeti in igrače, s katerimi se otroci radi igrajo in ki so prisotni v večini gospodinjstev – na primer žoga

Igra z žogo spodbuja motorične in socialne spretnosti ter razvoj jezika. Kot starši lahko to aktivno spodbujate. Skozi igro z žogo lahko otrok spozna pomen besed "počasi" in "hitro", "nizko" in "visoko", "levo" in "desno" in še kaj. Žogo lahko kotalite "pod mizo" ali jo položite "na stol". Pri igri z žogo morate običajno drugi osebi povedati, kaj želite narediti z žogo ali kako naj se igra nadaljuje. Če igranje spremljate tudi z besedami, lahko tako pomagate širiti otrokov jezikovni repertoar. Žoga je le en primer, kako lahko igrače in igre uporabljamo kot priložnost za razvoj jezika. Vsaka dejavnost, ki otroka pritegne, kot je na primer sestavljanje sestavljanke ali gradnja stolpa iz kock, lahko služi kot situacija za učenje jezika. To lahko izkoristite kot priložnost za začetek pogovora, ki bo zanimiv za oba. Na ta način tudi ohranjate povezavo z otrokom.

Rime in pesmi, ki otroka spodbujajo k igri z jezikom, poslušanju melodije jezika in razumevanju, kako jezik deluje

Rime in pesmi pomagajo tudi trenirati obrazne mišice in spodbujajo pravilno izgovorjavo besed. Otroci imajo radi rime, ki se jih lahko s ponavljanjem naučijo na pamet. Radi se tudi igrajo z besedami. Rime so zato odlična vaja in večini otrok koristi poslušanje rim in pesmi. Otrokom lahko tudi pomagajo, da skozi igro postanejo bolj kompetentni govorci. Poleg tega je poznavanje nekaterih rim in pesmi bistven del vsake kulture in jezika.

Dialoško branje

Ko z otrokom berete knjigo, lahko k temu pristopite tudi bolj interaktivno. Pri tem ne gre le za to, da otrok posluša vaše branje. Gre za skupno izkušnjo pripovedovanja zgodb. Zgodbo lahko raziskujete skupaj in otroku dovolite, da na določenih točkah zgodbo nadaljuje sam. Zgodbi lahko celo dodajate podrobnosti in otroku postavljate vprašanja o zgodbi. Tako se lahko med vami in vašim otrokom razvije skupni pogovor. Ponavljajoče se branje iste knjige lahko spodbuja takšne dialoge in pomaga otroku, da vsakič najde več besed in idej o zgodbi.

Otroku berete knjigo ali gledate sliko/fotografijo in napačno opišete, kar vidite, ter upate, da vas bo otrok skušal popraviti

Na primer, lahko opišete fotografijo dečka, ki se igra z zmajem, in otroku rečete: "Poglej, deklica se igra z zmajem." ali "Poglej, deček spušča zmaja!" Veliko otrok se bo smejalo, protestiralo, reklo, da ste se zmotili, in vas skušalo popraviti, ob tem pa bodo uporabili svoje jezikovne spretnosti. Tudi če temu ni tako, lahko pogovor nadaljujete in otroka vprašate, ali meni, da imate s svojo izjavo prav in potem vprašate, kaj otrok sam vidi na fotografiji.

Obstaja še veliko podobnih načinov jezikovnih iger, ki otroke pritegnejo in spodbujajo razvoj jezika.

Morda se sprašujete, ali vašega otroka zmede dejstvo, da se doma ali v okolici (npr. v vrtcu ali šoli) govori več jezikov. Morda vas skrbi, ker vaš otrok pogosto preklaplja med jeziki, in se sprašujete, ali jih sploh zna ločiti. Lahko vas skrbi, ali bo večjezičnost ob vstopu v šolo povzročila težave. Morda celo mislite, da zgodnja večjezičnost lahko negativno vpliva na razvoj vašega otroka.

Želimo razložiti, zakaj učenje več kot enega jezika in redno preklapljanje med jeziki običajno ne predstavljata težave, če otroci in odrasli komunicirajo z nekom, ki govori iste jezike kot oni. Poleg tega bomo obravnavali nekaj mitov o večjezičnosti ter predstavili najnovejše raziskave, ki te mite potrjujejo ali ovržejo. Prav tako bomo ponudili nekaj aktivnosti za soočanje z značilnim pojavom preklapljanja med jeziki (t. i. code-switching).

Kaj se dogaja v možganih?

Razvoj jezika je zapleten proces. Ko se učimo jezika, naši možgani rezervirajo prostor za vse dele razvijajočega se jezikovnega sistema. V tem prostoru se nahaja nenehno rastoča mreža celic, ki se aktivirajo, ko je treba komunicirati. To omrežje celic prenaša in povezuje informacijske enote, povezane z razumevanjem in produkcijo govora. Kadar se otrok uči več kot en jezik, možgani med različnimi jeziki gradijo dodatne povezave. Vse te povezave se aktivirajo, ko se želimo sporazumevati. Naši možgani se nato hitro odločijo, kateri jezik je bolj smiselno uporabiti v določenem kontekstu in z določeno osebo. Običajno nam o tem sploh ni treba razmišljati.

Če vemo, da oseba, s katero želimo komunicirati, govori iste jezike kot mi, se našim možganom ni treba osredotočiti samo na en jezik. V tem primeru možgani takoj zagotovijo dostop do celotnega znanja v vseh jezikih, ki jih lahko uporabimo (to imenujemo tudi jezikovni repertoar). Posledično imamo na voljo večje besedišče in različne oblike slovnice. To nam pomaga izbrati jezik, ki je v tem trenutku najprimernejši, da nekaj natančno, smiselno in podrobno opišemo. Poleg tega so nekatere besede in izrazi v enem jeziku hitreje dostopni kot v drugem, zato lahko uporabimo jezik, ki nam najprej pride na misel, brez strahu, da nas ne bi razumeli.

Prehajanje iz enega jezika v drugega je del naše večjezične resničnosti in se imenuje kodno preklapljanje. Do kodnega preklapljanja lahko pride znotraj enega stavka, med stavki ali ob menjavi teme. Kodno preklapljanje je znak zelo kompetentnega govorca, saj se pravila uporabljenih jezikov običajno ohranjajo, jezik pa se uporablja ustvarjalno in učinkovito, z namenom učinkovitejšega razumevanja. Otroci se zelo hitro naučijo, s kom lahko uporabljajo jezike, ki jih obvladajo.

Če imajo otroci že zgodaj dostop do bogatega besedišča in dovolj časa za treniranje jezikov v pristnih in smiselnih pogovorih, se lahko različni jeziki razvijajo vzporedno v podobni kakovosti. V takem primeru lahko hitro pride do preklapljanja med jeziki. Če otrokom omogočimo uravnotežen dostop do različnih jezikov, jim pokažemo, da so vsi jeziki dragoceni in pomembni ter da lahko brez zadržkov uporabljajo svoj jezikovni repertoar. Dolgoročno lahko to pripomore k temu, da otroci postanejo kompetentni in ponosni govorci vseh jezikov, ki jih spoznajo.

Pogosti miti o dvojezičnosti oziroma večjezičnosti

Tipične fraze, ki jih lahko slišimo o dvojezičnosti/večjezičnosti. Ali je v tem kaj resnice?

Družine in ustanove uporabljajo različne strategije za soočanje z dvojezičnostjo/večjezičnostjo v vsakdanjem življenju. Izbrana strategija je odvisna od tega, kaj je po njihovem mnenju za otroke najboljše. S pridobivanjem znanja o večjezičnosti se določene strategije dolgoročno izkažejo za bolj ali manj dragocene za razvoj jezikovnih spretnosti.

Prva strategija: "Doma in v javnosti govorimo samo šolski jezik"

Dolgo časa so staršem svetovali, naj doma uporabljajo šolski jezik, da otroka ne bi zmedli in preobremenili. Ta nasvet je bil običajno dobronameren, vendar so raziskave pokazale, da se s tem otroku - in ostalim članom družine - odvzemata jezik in kulturna identiteta. Če ni vsakodnevne rutine za uporabo družinskega jezika, bo ta zanemarjen. Če starši ne govorijo tekoče šolskega jezika in je znanje slovnice in besedišča omejeno, otrok ne bo deležen zadostne podpore pri usvajanju jezika. To ni ugodno niti za usvajanje družinskega jezika niti za usvajanje šolskega jezika. Upoštevati je treba tudi, da je učenje različnih jezikov za otroka običajno obvladljiv izziv (glej drugo poglavje). Ta strategija, ki je bila včasih priljubljena, zato danes ni več priporočljiva.

Druga strategija: "Ena oseba, en jezik"

Drugi pristop je strategija "ena oseba, en jezik". Vsak od staršev komunicira z otrokom v jeziku, ki ga najbolje pozna. Na ta način otrok pridobi ustrezne in raznolike izraze in besede v jeziku, ki ga starš izbere za sporazumevanje. Občutke in ideje namreč običajno bolje izrazimo v jeziku, ki ga najbolje poznamo. Ta strategija otroku omogoča tudi veliko priložnosti za učenje jezikov v avtentičnih situacijah. Pomaga tudi pri ohranjanju jezikovne in kulturne identitete, saj ima otrok dostop do različnih delov jezikovne dediščine družine.

Različica te strategije je, da starši doma govorijo v družinskem jeziku, a ko komunicirajo zunaj doma, preidejo na šolski jezik - pogosto zato, da bi se prilagodili okolici.

Kadar se doma uporablja več družinskih jezikov, ta strategija zahteva veliko samodiscipline in truda, da se dosledno uporablja en jezik in se ne prehaja na drug jezik. Pri tem je morda potrebno veliko "prevajati" drugemu staršu, ki morda ne obvlada določenega družinskega jezika. Po drugi strani pa lahko, če se dosledno izvaja, omogoča pridobivanje bogatega besedišča v jezikih, s katerimi otrok pride v stik. Poleg tega ta strategija staršem omogoča, da izrazijo vzajemno spoštovanje do partnerjeve kulturne identitete.

Tretja strategija: "Čezjezičnost"

Čezjezičnost (angleško translanguaging) je pristop, pri katerem lahko vsak udeleženec v pogovoru uporabi svoj celotni jezikovni repertoar (vse jezikovne spretnosti in besedišče v vseh jezikih, ki jih oseba pozna). Ta pristop spoštuje večjezično realnost družine. Odraslim in otrokom omogoča, da svobodno komunicirajo in kar najbolje izkoristijo svoje jezikovno znanje. Ta strategija zahteva, da se starši zavedajo različnih situacij, ki spodbujajo razvoj jezika in ki omogočajo uravnotežen razvoj jezikovnega repertoarja. Z drugimi besedami, otroka spodbujajo, da za izražanje uporablja svoj celotni jezikovni repertoar. Ob tem morajo starši zavestno spodbujati otrokov jezikovni razvoj v vsakem od jezikov, ki jih otrok pozna. Na ta način lahko otrok v vsakem od svojih jezikov prejme nove spodbude in se s podporo staršev učinkoviteje uči šolskega jezika. Poleg tega lahko starši poglobijo svoj lastni jezikovni repertoar, hkrati pa otrokom zagotovijo dobre priložnosti za učenje.

Študije kažejo, da imajo otroci, ki odraščajo z več kot enim jezikom, določene prednosti. Ti otroci običajno hitreje razumejo, kako jeziki delujejo. Ker so vsakodnevno izpostavljeni različnim jezikom, njihovi slovnici in besedišču, že zgodaj primerjajo jezike in njihova pravila. To se običajno dogaja na igriv način. Lahko so bolj pozorni in se zavedajo zvena in sestave besed, kar lahko pospeši tudi usvajanje in učenje drugih jezikov, na primer šolskega jezika. Svojo pozornost lahko usmerjajo prej in bolje kot otroci, ki odraščajo le s šolskim jezikom. Prav tako lahko prej razumejo, da lahko drugi ljudje vedo drugačne stvari kot oni (tako imenovana teorija uma). Zato je za otrokov splošni razvoj koristno, da že od začetka odrašča z več kot enim jezikom.

Starši ne učijo le besed, izrazov in slovnice jezika, ki ga najbolje poznajo. Prenašajo tudi vrednote, prepričanja, ideje in stališča, ki so del njihovega jezika in kulturne identitete. Govorjenje in poslušanje družinskega jezika lahko posredujeta tudi občutek pripadnosti in varnosti. Glede na okoliščine, v katerih družine živijo, se z otroki sporazumevajo na različne načine, v interakcijah uporabljajo različne teme in različno število besed in izrazov ter svoje otroke nagovarjajo na različne načine. Bolj ko se starši pogovarjajo z otroki, več koristi imajo lahko otroci od družinskega jezika. Znanje in samozavest, ki jih otrok pridobi z družinskim jezikom lahko povečata motivacijo in radovednost za učenje drugih jezikov. Z drugimi besedami, to lahko pripomore tudi k učenju šolskega jezika. Zato staršem svetujemo, da si prizadevajo za ohranjanje družinskega jezika.

Zgodnji stik s šolskim jezikom je ključnega pomena za nadaljnji šolski uspeh otrok. Raziskovalci menijo, da bi otrokom lahko koristilo, če bi se sistematično seznanjali s šolskim jezikom že v zgodnjem otroštvu. Najbolje je, če se to zgodi pred začetkom osnovne šole. To je pomembno, ker tako otroci lahko razumejo navodila učiteljev in se učijo skupaj s svojimi vrstniki. Brez zgodnjega in celovitega dostopa do šolskega jezika je težko doseči enakost v izobraževanju in številni otroci v otroštvu težko nadoknadijo zaostanek. To lahko vodi v slabši uspeh na njihovi kasnejši šolski in poklicni poti. Pri tem imajo lahko ključno vlogo vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcu, saj so pogosto prvi, ki sistematično uvajajo šolski jezik. Tudi starši lahko otrokom olajšajo situacijo, če jim ponudijo priložnosti, da se doma seznanijo s šolskim jezikom. Z drugimi besedami, starši bi morali svoje otroke čim prej podpirati pri seznanjanju tako z družinskim kot tudi šolskim jezikom.

Živimo v večjezičnem svetu. Družinski in šolski jezik sta del otrokove resničnosti. Otroci imajo običajno dostop do obeh jezikov doma, na primer prek uporabe medijev. Kot starši doma ne smete zavračati ali izključevati nobenega od jezikov, ne družinskega ne šolskega. Pomembno je, da otrok dobi občutek, da so v družini dobrodošli in cenjeni vsi jeziki, čeprav se doma verjetno - in upravičeno - bolj uporablja in spodbuja družinski jezik.

Tukaj je nekaj primerov, ki vam bodo pomagali razumeti, kako lahko doma preprosto in igrivo spodbujate učenje šolskega jezika, ne da bi pri tem zanemarili družinski jezik.

Takšni drobni dogodki se dogajajo pogosteje, kot si morda mislite. Toda kako naj se odzovete? Mama lahko pokaže, da ceni šolski jezik, na primer tako, da aktivno posluša "šolsko različico", ki jo poje Aaron, in nato usmeri Aaronovo pozornost na različico v njunem skupnem družinskem jeziku. Lahko pojeta obe različici skupaj ali pa Aaron poje eno različico, njegova mama pa drugo. Na ta način bi oba imela koristi od tega. Aaron bi se lahko naučil tudi besedila v družinskem jeziku in ga naslednji dan celo ponosno predstavil v vrtcu. Njegova mama bi se lahko naučila nekaj novih besed v šolskem jeziku. Takšni dogodki lahko nudijo priložnost za kakovostno preživet čas z otrokom in so hkrati čudovita priložnost, da na igriv način spodbujate učenje jezika.

Ninin oče bi ji knjigo lahko prebral v šolskem jeziku. Nina bi morda celo vztrajala, da oče prebere knjigo natanko tako, kot jo je slišala brati Maxovo mamo njej in Maksu. Kasneje bi lahko Nina in njen oče pripovedovala zgodbo v skupnem družinskem jeziku in celo dodala nekaj podrobnosti ali razpravljala o zgodbi. Na ta način noben jezik ni prikrajšan.

Kot starš je najbolje, da uporabljate družinski jezik in se čim prej naučite tudi šolskega jezika, saj bo ta ključnega pomena za otrokov prihodnji učni in poklicni uspeh. Šolski jezik bo pomemben tudi za vključevanje v družbo. Večina knjig in medijev, s katerimi se bo vaš otrok srečeval, bo napisana v šolskem jeziku. Veliko otrok iste starosti bo verjetno tudi večjezičnih in njihov skupni jezik sporazumevanja bo verjetno šolski jezik. Prej ko bo vaš otrok imel dostop do šolskega jezika, več časa bo imel za njegovo učenje pred začetkom šolanja in bolje bo pripravljen na začetek šolanja. Starši lahko olajšajo in spodbujajo dostop do šolskega jezika in to izkoristijo kot priložnost, da se ga učijo skupaj s svojimi otroki.

Enako velja za vse pogostejšo uporabo aplikacij. Igralne ali izobraževalne aplikacije običajno niso na voljo v vseh jezikih. Kot starši lahko pokažete, da cenite šolski jezik, tako da z otrokom raziskujete medije, ki so na voljo v šolskem jeziku. Otrokove učitelje ali druge starše lahko vprašate, ali poznajo aplikacije, ki vam lahko pomagajo pri raziskovanju šolskega jezika.

Na ta način lahko starši, tudi če šolski jezik ni njihov materni jezik, spodbujajo otroka pri učenju šolskega jezika. Vendar pa naj družina ob tem ne zanemari družinskega jezika. Družinski jezik ne sme izgubiti svojega pomena.

Za razvoj jezika - ne glede na to, ali gre za družinski ali šolski jezik - je ključno učno okolje z veliko pristnimi pogovori, v katerih se uporablja čim več besed in izrazov, z različnimi spodbudami in občutkom, da so vsi jeziki cenjeni in sprejeti. Uporabite lahko številne strategije, vendar je bolje, da otroka ne silite v uporabo določenega jezika ali ga celo kaznujete, ker ga ne uporablja. V najboljšem primeru je razvoj jezika igriv, neformalen, impliciten in povezan s pozitivnimi izkušnjami za otroka.

Jezikovni razvoj lahko poteka kjer koli in v vseh okoliščinah. Vaš otrok je radoveden, želi se učiti in odkrivati nove stvari. Ko se na primer odpravite na sprehod, lahko skupaj poskušate prebrati ulične znake. To spodbuja razvoj jezika ter bralnih in pisnih spretnosti. Skupaj z otrokom lahko na primer poskušate ugotoviti, kaj bi lahko pomenil določen ulični znak. Na podoben način lahko razgovor spodbujate tudi vsakič, ko ste z otrokom v trgovini.

Z otrokom se pogovarjajte o skupnih vsakodnevnih izkušnjah. S tem mu pomagate razumeti svet, ki ga obdaja. V čim večji meri uporabljajte družinski jezik. Poleg tega sebe in otroka seznanite s šolskim jezikom, ki bo postal pomemben del vašega življenja takoj, ko bo vaš otrok vstopil v izobraževalni sistem. Poudarite lahko, da se vaš družinski jezik razlikuje od šolskega in da je vaš družinski jezik tisti, ki ga najbolje poznate in kateremu se boste doma posvetili. Vendar se lahko ukvarjate tako s šolskim kot z družinskim jezikom (v obliki igre lahko na primer poiščite podobnosti ali razlike med jezikoma) in otroku pokažite, da so vsi jeziki pomembni in imajo svojo vlogo.

Vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcu pogosto ne vedo, kako ravnati, ko otroci odraščajo z jezikom, ki ni šolski jezik. Zelo razširjena je domneva, da obstaja veliko tveganje, da bodo kasneje v šoli neuspešni, in da zato čim prej potrebujejo intenzivno jezikovno podporo. V nekaterih državah obstajajo programi za zgodnje učenje šolskega jezika, zlasti za otroke migrante, saj se domneva, da ga ti najbolj potrebujejo. Vendar se je ta domneva v praksi izkazala za preveč kratkovidno in pokazalo se je, da takšni programi pogosto ne delujejo po pričakovanjih. Tveganje, da otroci, katerih družinski jezik ni jezik šolanja, v šoli ne bodo uspešni, se poveča le, če sovpada z drugimi dejavniki (kot so pomanjkanje jezikovne podpore doma, pomanjkanje dostopa do knjig in v primeru da imajo starši manj izkušenj z izobraževanjem in šolanjem na splošno).

Vendar če imajo otroci ob vstopu v šolo le malo izkušenj s šolskim jezikom ali pa jih celo sploh nimajo, lahko to privede do težav. Otroci lahko imajo težave z razumevanjem vsebin in navodil, ki jih drugi otroci zlahka razumejo preprosto zato, ker že poznajo šolski jezik. Zato otrokom zelo koristi zgodnje učenje šolskega jezika skozi stik z vrstniki in strokovnimi delavci, po možnosti že v predšolski dobi. Prizadevanje za podobne izhodiščne pogoje ob vstopu otrok v šolo ni nič drugega kot vprašanje enakopravnosti v prihodnosti.

Procesi uvajanja v šolo so uspešnejši, če se družine in otroci počutijo dobrodošle, videne in spoštovane z vsemi svojimi sposobnostmi in viri, vključno z družinskim jezikom. Družinski jezik je del njihove družbene, kulturne in jezikovne identitete. Ne bi ga smeli obravnavati kot manj vrednega od šolskega jezika. Ignoriranje ali celo prepovedovanje družinskega jezika, na primer v vrtcu, v korist učenja šolskega jezika pogosto vodi do neželenih posledic. Pri otroku lahko povzroči občutek zavrnitve. To lahko negativno vpliva na otrokovo samopodobo in motivacijo za nadaljnje učenje drugih jezikov, vključno s šolskim jezikom.

Skratka, sprejemanje družinskega jezika in spodbujanje učenja šolskega jezika bi moralo biti del vsakodnevne rutine v vrtcu, da bi vsem otrokom omogočili najboljši možni začetek šolanja.

Kako v vrtcu doseči ravnovesje med družinskim in šolskim jezikom?

Za vzgojiteljice in vzgojitelje v vrtcu se v teh okoliščinah postavi vprašanje, kako podpreti vse jezike otrok, zlasti če sami obvladajo samo šolski jezik, ne obvladajo pa nobenega od družinskih jezikov otrok. Ob tem lahko koristi zavedanje, da podpiranje otrok v vsem njihovem jezikovnem potencialu ne pomeni samo spodbujanje šolskega jezika (z uporabljanjem bogatega besedišča in obsežnim jezikovnim vnosom), temveč obsega tudi spoštovanje otrokove socialne, kulturne in jezikovne identitete, vključno z otrokovim družinskim jezikom.

Pridobite pregled nad jeziki, s katerimi otroci razpolagajo

V ta namen je treba najprej ugotoviti, kateri družinski jezik se govori v posameznem gospodinjstvu. To se morda sliši preprosto, vendar je treba razjasniti nekatere stvari. Predpostavka, da je v družini, ki se je na primer iz Italije preselila v Slovenijo, družinski jezik italijanščina, morda ni pravilna. Lahko je to slovenščina, nemščina ali kateri koli drug jezik. Poleg tega lahko tudi družina, ki ni priseljenska, doma govori jezik, ki ni šolski. Strokovni delavci si lahko postavijo naslednja vprašanja:

• Ali poznam vse družinske jezike otrok, za katere skrbim?
• Ali vem, ali otrok razume in govori vse družinske jezike, ki jih uporabljajo doma?
• Ali vem, kateri družinski član se z otrokom pogovarja v katerem jeziku?
• Ali vem, kako se otrok odziva, ko ga nagovorimo v določenem jeziku?
  • Na primer, ali otrok odgovarja v istem jeziku, v katerem ga nagovarjamo, ali v drugem jeziku?
  • Ali lahko starši na primer povedo, koliko besed in izrazov v družinskem jeziku njihov otrok dnevno uporablja?
• Ali vem, ali so starši zaskrbljeni, kadar njihov otrok odgovarja v drugem jeziku, kot ga uporablja oseba, ki ga nagovarja?
  • Kako se starši takrat odzovejo?
• In še podobna vprašanja.

Strokovni delavci morajo najprej ugotoviti, kateri družinski jezik se uporablja doma, namesto da to vnaprej predvidevajo. Vendar pa lahko nekatere družine tovrstna neposredna vprašanja razumejo kot nevljudna, kot preveč zasebna, ali celo kot žaljiva. Tega se moramo zavedati in staršem poudariti, da je njihov cilj ustvariti učno okolje, v katerem sta kulturna identiteta in družinski jezik vsakega otroka cenjena in zastopana. Poleg tega lahko poudarimo, da takšne informacije pomagajo podpreti razvoj tako družinskega kot šolskega jezika vsakega otroka posebej. Prav tako je dobro izpostaviti, da se to počne z namenom kasnejšega otrokovega uspeha v šoli.

Otrok, ki odgovori pravilno, vendar ne v jeziku, v katerem je bilo zastavljeno vprašanje, pokaže, da vprašanje razume (včasih se to namesto z izgovorjenimi odgovori pokaže s pravilnimi reakcijami). Takšen odziv otroka lahko razumemo kot čezjezičnost (translanguaging). Možno je tudi, da se otrok še vedno počuti nelagodno ob uporabi šolskega jezika. V takem primeru lahko otroka podpremo tako, da dopolnimo ali ponovimo otrokov odgovor oziroma da otrokov odgovor pospremimo z besedami v šolskem jeziku, ne da bi otroka prisilil v uporabo tega jezika (korektivna povratna informacija in elaboracija).

Lahko se tudi zgodi, da otrok v šolskem jeziku ne uporablja sklonov ali pa uporablja napačne predloge, ker jih v družinskem jeziku ni ali pa so drugačni. To je lahko eden od načinov, kako otrok začne govoriti šolski jezik. Če strokovni delavci poznajo posebnosti družinskega jezika, lahko otroku ciljno pomagajo pri usvajanju šolskega jezika, denimo tako, da se osredotočijo na te specifične vidike in poudarijo na primer uporabo sklonov v šolskem jeziku.

Če večjezični otroci potrebujejo pomoč pri razumevanju in/ali govorjenju družinskega in šolskega jezika hkrati, morajo strokovni delavci temu čim prej posvetiti pozornost. Otrok morda potrebuje dodatno jezikovno pomoč ali pa je celo potrebno postaviti diagnozo jezikovnih motenj.

Zato je pomembno, da se zavedamo vseh korakov, ki so potrebni, da otroci postanejo kompetentni uporabniki posameznih jezikov (glejte tudi prvo in drugo poglavje). Prav tako je pomembno, da se strokovnjaki in starši zavedajo, da ima vsak otrok svojo hitrost razvoja in usvajanja jezika (glejte prvo poglavje). Pri enem otroku bo jezikovni razvoj hitrejši, pri drugem počasnejši, vendar na splošno ob tem ni razloga za skrb.

Izbor strategij, s katerimi lahko podprete družinski jezik v vaši ustanovi

Ena od strategij je lahko, da ponudimo pomembne informacije o dogodkih, ki se med letom odvijajo, v vseh družinskih jezikih. S tem se zmanjša število nesporazumov, do katerih lahko pride zaradi jezikovnih ovir. Starši se zaradi tega morda počutijo bolj vključene in lahko bolje sodelujejo, saj v celoti razumejo, kaj se v ustanovi dogaja. Z zagotavljanjem informacij v več jezikih sporočamo, da je naša ustanova odprta do raznolikosti jezikov in kultur okrog nas. To lahko predstavlja korak k večji vključenosti vseh družin. Včasih je celo koristno vključiti nekoga, ki lahko med pogovori tolmači, da se komunikacija med starši in ustanovo še bolj olajša.

Plakati ali otroške risbe, na katerih so pozdravi v različnih jezikih, lahko izpostavijo jezikovni zaklad, ki se skriva v ustanovi. Če so predstavljeni vsi družinski jeziki, lahko vsi otroci delček svojega domačega jezika srečujejo tudi v ustanovi. To implicitno podpira pismenost otrok, saj lahko otroci iščejo besede, napisane v njihovem družinskem jeziku, sprašujejo o njih in jih raziskujejo skupaj z družino ali strokovnimi delavci. Otroke lahko občasno pozdravimo tudi v katerem od družinskih jezikov in s tem pokažemo pozitiven odnos do jezikovne raznolikosti. Na ta način otrokom omogočimo, da občasno srečajo svoj družinski jezik tudi izven domačih sten.

Družine lahko vključimo tudi v projekte, kot so prevajanje otroških knjig za večjezično knjižnico ali snemanje pesmi in zapisovanje besedil. Na ta način lahko okrepimo učinek vključujočega pristopa k jezikovnemu razvoju in spodbujamo pozitiven odnos do družinskih jezikov. S tem postanejo družinski jeziki dostopni tudi drugim otrokom in družinam, kar olajša stike med družinami ter tudi z ustanovo. Ob tem tako pomagamo odpraviti predsodke. Otrokom je lahko v vzpodbudo ali tolažbo, da jih njihov družinski jezik zastopan tudi v ustanovi.

Z odprtimi vprašanji o imenih določenih predmetov v različnih družinskih jezikih, nudimo vsem otrokom priložnost, da predstavijo svoj družinski jezik. Hkrati s takšnimi situacijami spodbujamo tudi znanje šolskega jezika. Vendar pa je pomembno, da otrok ne silimo, da pred drugimi uporabljajo svoj družinski jezik. Uporaba družinskega jezika v ustanovi mora biti prostovoljna in pozitivna. Bolje je postaviti vprašanje, kot je "Ali kdo od vas pozna besedo za metulja v kakšnem drugem jeziku?", kot pa določene otroke vprašati "Prosim, povej nam, kako se reče metulj v tvojem jeziku?". Takšna vprašanja diskriminirajo in dajejo otroku občutek, da je drugačen od preostalih članov skupine – ustvarjajo dojemanje kategorij kot so "jaz" in "oni" ali "mi" in "drugi".

Obstaja še veliko drugih ustvarjalnih načinov, kako ceniti družinski jezik vsakega otroka. Vsakršno pristno zanimanje in spoštovanje tega vidika otrokove identitete, lahko razumemo kot podporo.

Izbor strategij, s katerimi lahko spodbujate šolski jezik v vaši ustanovi

Naloga strokovnih delavcev v vrtcih je, da vsem otrokom omogočijo učenje šolskega jezika. V skladu z nacionalnimi predpisi za te ustanove je to del njihove odgovornosti. Jezikovne urice večkrat na teden so eden od pristopov k spodbujanju jezikovnega razvoja. Širjenje besednega zaklada, jezikovnega razumevanja in jezikovnega izražanja otrok skozi poglobljene, pristne pogovore o temah, ki otroke zanimajo in pritegnejo, je drug pristop k izpolnjevanju te odgovornosti. Ko pokažemo zanimanje za otrokove izjave in ga spodbujamo, da jih dopolni z več podrobnostmi, ga motiviramo, da izpopolni svoj besedni zaklad in se uči novih slovničnih struktur, ne da bi jih neposredno učili nove besede v šolskem jeziku. Na ta način otroci posnemajo svoje jezikovne vzornike, to pa so strokovni delavci in vrstniki. Strokovni delavci se razumejo kot jezikovni vzorniki v šolskem jeziku in na tak način jih dojemajo tudi otroci. Zato morajo biti pozorni na to, kakšne besede in vsebine vsakodnevno uporabljajo in razmisliti, kako širiti besedišče in slovnično znanje otrok. Otroci se lahko z jezikom igrajo in ga radovedno raziskujejo, še posebej, če strokovni delavci:

• uporabljajo odprta vprašanja (na primer kaj, kdo, kako, kdaj),
• otroka pohvalijo, ko nekaj pove pravilno,
• otroke spodbujajo, da dokončajo njihove stavke. Začetek stavka lahko otroka motivira, da razvije zgodbo o dogodku v preteklosti ali prihodnosti,
• otrokove izjave dopolnijo z novimi besedami ali stavki, tako da implicitno širijo otrokov besedni zaklad in pomagajo graditi zgodbo, ki jo želi otrok povedati,
• dajejo otroku povratne informacije,
• ...

Te strategije vsebujejo pristop, ki se osredotoča na otrokove interese, ideje, izkušnje in občutke. Vendar nekateri otroci niso navajeni v pogovoru izražati svojih mnenj, potreb in želja. Če te otroke vprašamo, kakšno mnenje imajo oni sami o določeni temi, se jim to lahko zdi čudno in neprijetno. Namesto tega so jim verjetno bolj blizu vprašanja, ki se nanašajo na interese, izkušnje ali potrebe njihovih vrstnikov ali njihove družine. Strokovni delavci se morajo tega zavedati, da si ne bi prehitro napačno razlagali otrokove neodzivnosti ali razdraženosti ob odgovarjanju na vprašanja, ki so usmerjena na otroka. Morebiti otrok lažje odgovarja na vprašanja, ki so bolj osredotočena na skupino. To so lahko vprašanja kot so "Kako je bilo konec tedna s tvojo družino? Kaj ste skupaj počeli?" namesto "Kaj si počel čez vikend?". Vsako situacijo, na primer bližnji obisk živalskega vrta ali preteklo rojstnodnevno zabavo, lahko uporabimo za spodbujanje jezikovnega razvoja, tako, da se o tem skupaj pogovarjamo. Poleg tega lahko vsako dejavnost spremljamo z ustreznimi opisi v šolskem jeziku. Vsaka otrokova izkušnja ali izziv je lahko primeren kontekst za pogovor, ki ga je mogoče zlahka obogatiti z novim besediščem ali slovničnimi strukturami. Na ta način otroku nudimo jezikovno podporo, ne da bi imel ob tem občutek, da ga poučujemo.

Poleg razgovorov o sedanjih, preteklih ali prihodnjih dogodkih ter skupnega pripovedovanja in razvijanja zgodb lahko strokovnjaki za spodbujanje jezikovnih kompetenc uporabljajo tudi medije. Dialoško branje je ena od strategij, ki lahko spodbuja tako šolski kot družinski jezik. Tudi širjenje zgodbe in vključevanje drugih z zgodbo povezanih tem sta načina jezikovnega spodbujanja skozi pogovor. To dosežemo tako, da otrokom ne beremo, temveč beremo skupaj z otroki. To je dober način, s katerim lahko spodbujamo usvajanje šolskega jezika. Dialoško branje pa je primerno tudi za spodbujanje družinskega jezika. To lahko na primer dosežemo tako, da družine vključimo v branje in razpravljanje o zgodbi. Na ta način izrazimo spoštovanje do vseh jezikov, družine pa spodbudimo, da doprinesejo svoje znanje in kompetence.

Otrok

Ali lahko prosim prebereš knjigo?

Oče

Seveda, usediva se in jo skupaj preberiva, prav?

Oče

... In lisica je skušala splezati na drevo ... Kaj se je zgodilo potem? Kaj misliš?

Otrok

Hm, lisica pade in to boli. To se je danes zgodilo tudi meni.

Oče

Kaj se ti je danes zgodilo, srček?

Otrok

Hudobna Marija me postisnila in sem padel!

Oče

Res? Padel si? Te je zelo bolelo? Kaj se je zgodilo potem?

Otrok

To sem dobil od mame.

Oče

Torej si lahko tekel do mame, kljub temu, da te je bolelo koleno? Potem ni bilo zelo hudo, kajne? Z obližem pa se bo tudi kmalu zacelilo. Kaj naj po tvojem sedaj naredi lisica?

Otrok

Gre k svoji mami?

Oče

Kaj pa če mame ni v bližini? Spomni se, da je šla na počitnice k prijateljem, ki živijo v gozdu za veliko goro.

Otrok

K zdravniku. Lisica rabi obliž!

Oče

Res je, lisica potrebuje obliž. (Obrne stran) Poglej, saj to izgleda kot ...

Otrok

Bolnišnica!

Oče

Res je, bolnišnica za živali, kamor lahko pridejo vse lisice, medvedi in ... Kdo še lahko pride sem?

Otrok iz tega primera je z malo truda ob poslušanju očeta osvojil veliko novih besed, ki so mu razširile besedni zaklad. Ko bosta to knjigo naslednjič ponovno prebirala, bosta morda našla kak drugačen pristop in z interaktivnim pristopom odstrla nove vidike pripovedi.

O podobnostih in razlikah med jeziki se lahko pogovarjamo tudi v skupini otrok, če jim omogočimo poslušanje dvojezičnih zgodb, rim ali pesmic. Preproste igre, kot je gluhi telefon, lahko pri otrocih vzbudijo še večjo radovednost o zvokih in pomenih besed.

Gluhi telefon je zabavna igra, ki je lahko hkrati tudi izziv. Prvi otrok zašepeta besedo ali besedno zvezo v enem jeziku v uho drugega otroka, ta pa mora besedo ali besedno zvezo zašepetati v uho tretjega otroka. Na ta način nadaljujemo, dokler vsi sodelujoči otroci ne slišijo besede ali besedne zveze. Zadnji otrok jo na glas ponovi za vse. Cilj igre je, da vsak pravilno ponovi besedo ali stavek, ki si ga je izmislil prvi otrok. Praviloma sodelujoči nekatere zloge ali besede napačno razumejo in beseda ali stavek, ki ga vsi slišijo na koncu, ni več enak besedi ali stavku, ki si ga je izmislil prvi otrok. Morda ob tem pride do razprave o tem, kaj je kdo na določeni točki razumel, lahko razpravljamo o možnem pomenu neznane besede, lahko besede razložimo v šolskem in družinskem jeziku. Z otroki se lahko na igriv način pogovarjamo tudi o podobno zvenečih besedah ali nasprotjih.

Na ta način lahko vsak otrok občuti, kako je, če ne zna nekega jezika, vendar skuša razumeti tisto, kar sliši. To bo otroke verjetno spodbudilo, da skupaj ugibajo o vsebini, ta proces pa lahko tudi dodatno podpremo (na primer s pomočjo skupnega razmišljanja). Vsi otroci lahko s poslušanjem in govorjenjem v šolskem jeziku razširijo svoj besedni zaklad. Tudi zvočne knjige ali učne aplikacije lahko spodbujajo šolski jezik skozi igro. Lahko jih obravnavamo kot dodatek k nedigitalnim metodam in medijem za spodbujanje razvoja in učenja jezika.

S temi strategijami in igrami lahko strokovni delavci podpirajo jezikovni razvoj vseh otrok. Vendar je pomembno ohraniti v mislih, da se vsak otrok uči s svojim tempom. To je normalno in na otroka med tem procesom ne smemo pritiskati. Če niso prisotne telesne ali duševne motnje, ki vplivajo na razvoj jezika, je dovolj, da vztrajno podpiramo vse otroke, še posebej tiste, ki imajo počasnejši tempo kot drugi.

Strokovni delavci lahko v tem procesu razmislijo o svojem odnosu ali morda celo o negotovosti glede uporabe družinskega jezika v vzgojno-izobraževalnih procesih v zgodnjem otroštvu. Včasih je lahko nadležno, da ne razumemo pogovora med dvema otrokoma, ki govorita isti družinski jezik. Morda imamo ob tem občutek, da izgubljamo nadzor. Morda se sprašujemo, kaj točno nas moti, ko poslušamo družinski jezik, ki ga ne razumemo, ali zakaj dajemo prednost določenim jezikom in ne drugim. Večji prestiž določenega družinskega jezika lahko vpliva na to, kako ravnamo s tem družinskim jezikom v vsakdanjem življenju. To se običajno dogaja nezavedno. Strokovni delavci se morajo zavedati, da do tega prihaja, in uporabiti metode, kot sta supervizija in intervizija, da bi to odpravili. Če smo kot strokovni delavci odprti in samorefleksivni ter se dojemamo kot nenehno učeče se posameznike, lahko vsem v prid izkoristimo to, kar k različnim pogovorom prispevajo otroci kot poznavalci svojega družinskega jezika. Biti strokovni delavec lahko pomeni tudi, biti tisti, ki se nauči nekaj novega.

Uporaba medijev in medijska vzgoja

Danes sta internet in uporaba aplikacij del naše resničnosti in vsakdanje rutine. Večina ljudi v Evropi ima dostop do interneta prek pametnega telefona, tabličnega računalnika ali domačega računalnika. Je orodje za druženje ali zabavo z glasbo, igrami itd. Je pa tudi orodje za organiziranje, iskanje določenih informacij ter učenje in urjenje pridobljenega znanja.

Za mnoge otroke je uporaba medijev postala sestavni del njihovega življenja. Že od zgodnjega otroštva se doma srečujejo z novimi tehnologijami in digitalnimi mediji, predvsem za zabavo (na primer igranje iger, gledanje videoposnetkov ali poslušanje zvočnih knjig), pa tudi za učenje.

Če se odločite, da boste otroku ponudili aplikacije, si morate vzeti čas ter zavestno in skrbno izbrati vsebino za svojega otroka. Na trgu je na voljo veliko število aplikacij za otroke. Vendar le nekatere med njimi izpolnjujejo standarde kakovosti, ki so jih določili strokovnjaki s področja medijev in razvoja otrok. Ena od možnosti je izbira izobraževalne aplikacije, vendar se morate zavedati, da se lahko tudi kakovost teh aplikacij močno razlikuje. Tukaj smo pripravili nekaj informacij o tem, kako prepoznati in izbrati dobre aplikacije.

Priložnosti in izzivi uporabe učnih aplikacij

Izobraževalne aplikacije so lahko koristne, ker otroke navdušuje uporaba medijev, zlasti če je nekaj predstavljeno na zabaven in animiran način. Vendar pa otroci potrebujejo navodila, kako ravnati z vsemi informacijami, do katerih imajo dostop, da jih to ne bi preobremenilo, prestrašilo ali celo travmatiziralo. Odrasli, zlasti starši in učitelji, morajo otroke vedno usmerjati in jim pomagati, da postanejo kompetentni uporabniki medijev. Zato postaja medijska vzgoja v družinah in vrtcih vse pomembnejša.

Starše morda skrbi, katere aplikacije naj izberejo za svoje otroke. Zavedajo se morebitnih nevarnosti uporabe medijev in morda niso prepričani, kako, kdaj in ali je sploh priporočljivo, da svoje otroke seznanijo z izobraževalnimi aplikacijami.

Na to temo trenutno potekajo številne raziskave. Na splošno strokovnjaki v zvezi z uporabo aplikacij v učne namene navajajo več priložnosti kot izzivov (če učenci upoštevajo priporočila glede časa pred zaslonom). Predvsem aplikacije, ki podpirajo učenje matematike in jezika naj bi predstavljale veliko priložnosti. Vse kaže, da imajo otroci največ koristi pri zgodnjem opismenjevanju in računanju, če aplikacija vsebuje različna interaktivna orodja in tehnike, primerne njihovi starosti.

V nadaljevanju povzemamo nekatere priložnosti in izzive učnih aplikacij.

Učinkovitost izobraževalnih aplikacij za otroke je odvisna od tega, ali in na kakšen način starši in učitelji otroka ob delu z aplikacijo spremljajo. Skupna digitalna izkušnja staršem omogoča, da podpirajo in krepijo otrokov učni proces ter se celo sami naučijo kaj novega. Hkrati z otrokom delijo izkušnjo, ki temelji na igrivem pristopu. Souporaba digitalnih naprav staršem tudi omogoča, da se pravočasno odzovejo, če pri otroku zaznajo znake razdraženosti ali preobremenjenosti, do katerih lahko pride zaradi pretiranega ali neprimernega uživanja medijev. Zlasti majhni otroci še niso razvili samodiscipline, ki bi jim pomagala nadzorovati porabo medijev. Starši morajo zato postaviti jasna pravila. Priporočljivo je, da otrokom dovolijo omejen dostop do digitalnih medijev in aplikacij. Uporaba medijev ni nadomestilo za socialne izkušnje ali dejavnosti za razvoj motorike in druge čutne izkušnje mora otrok pridobiti zunaj digitalnega sveta. Zato je tukaj bistvenega pomena odgovorna uporaba v okviru zadanih omejitev. Aplikacije za otroke je treba skrbno izbrati. Biti morajo primerne starosti in imeti pedagoško vrednost.

Mnogi starši želijo vedeti, katera aplikacija ustreza izobraževalnim potrebam njihovih otrok, ponuja dobro zasnovane učne priložnosti, je primerna otrokom in ima pedagoško vrednost. Prav tako želijo, da je aplikacija za njihovega otroka zabavna. Nekatere nacionalne institucije so objavile sezname otrokom prijaznih aplikacij (s priporočili in ocenami vsebine), da bi staršem pomagale najti ustrezne aplikacije:

• www.blickwechsel.org (samo v nemščini)
• www.bmfsfj.de
• www.educationalappstore.com
• www.preply.com (v poljščini)
• pl.mondly.com
• www.memrise.com
• www.monitor.si (v slovenščini)

Kako lahko aplikacija "Dandelin gre v šolo" pomaga pri prvih korakih k šolskemu jeziku?

Kot smo že omenili, so se aplikacije za podporo učenju jezika izkazale za koristne tudi za mlajše otroke. Otrokom lahko pomagajo pri razvoju jezika, pismenosti in računskih spretnosti, če so seveda primerne njihovi starosti, upoštevajo ustrezne vsebine, tempo predstavitve vsebine in je tudi zasnova aplikacije ustrezna. Poleg tega morajo vključevati različne metode in veliko ustnih navodil, da podpirajo splošni jezikovni razvoj otrok.

Aplikacija "Dandelin gre v šolo" izpolnjuje zgoraj navedena merila. V posebno pomoč je lahko otrokom, ki:

• sploh ne poznajo šolskega jezika,
• že imajo nekaj osnovnih znanj in jih želijo vaditi,
• pred vstopom v vrtec ali šolo nimajo priložnosti za stik s šolskim jezikom ali jih imajo le malo in želijo ob vstopu v vrtec ali šolo jezik bolje razumeti,
• potrebujejo določeno podporo pri splošnem jezikovnem razvoju, zgodnji pismenosti in računskih spretnostih,
• se želijo naučiti enega od jezikov, ki so na voljo v aplikaciji (nemščina, litovščina, poljščina in slovenščina),
• živijo v tujini, vendar se želijo naučiti in vaditi svoj družinski jezik (če je ta vključen med jezike aplikacije).

Otroci bodo imeli koristi od igrivega pristopa k osnovnim besedam, številkam, barvam, samostalnikom, glagolom in predponam, ki so potrebni za razumevanje in upoštevanje navodil v vrtcu ali šoli. Besedišče, vključeno v aplikacijo, je skrbno izbrano na podlagi smernic za vstop v šolo v Nemčiji, Avstriji, Sloveniji, na Poljskem in v Litvi. Poglavja so zasnovana tako, da otrokom omogočajo igriv učni kontekst in raznolike metode uvajanja novih vsebin za učenje. Starši so vabljeni, da se pri uporabi aplikacije pridružijo svojim otrokom in se s tem tudi sami seznanijo s šolskim jezikom. Na enak igriv način lahko naredijo svoje prve korake v šolski jezik in izkoristijo skupno izkušnjo učenja in igre.

Naša aplikacija za učenje jezikov je edinstvena. Ponuja k otrokom usmerjen pristop k učenju jezika ter vsebuje dele besedišča in slovnice, ki jih bodo otroci potrebovali ob vstopu v šolo. Otroci se bodo brez težav učili, medtem ko se bodo zabavali in igrali majhne igrice. Dandelin komaj čaka, da to izkušnjo deli z vami in vašim otrokom!

Viri

• De Houwer, A. (2015). Integration und Interkulturalität in Kindertagesstätten und in Kindergärten: Die Rolle der Umgebungssprache für das Wohlbefinden von Kleinkindern. In: E. Reichert-Garschhammer, C. Kieferle, M. Wertfein & F. Becker-Stoll (Hrsg.): Inklusion und Partizipation – Vielfalt als Chance und Anspruch (S. 113-125). Göttingen: Vandenboeck & Ruprecht.
• Dintsioudi, A., Krankenhagen, J. (2020). Mehrsprachigkeit in der KiTa von Anfang an gut begleiten. nifbe-Beiträge zur Professionalisierung Nr. 12. Osnabrück: nifbe.
• Feierabend, S., Plankenhorn, T. & Rathgeb, T. (2015). miniKIM 2014. Kleinkinder und Medien. Basisuntersuchung zum Medienumgang 2- bis 5-Jähriger in Deutschland. Stuttgart: Medien pädagogischer Forschungsverbund Südwest.
• Panagiotopoulou, A. (2016). Mehrsprachigkeit in der Kindheit. Perspektiven für die frühpädagogische Praxis. In: Deutsches Jugendinstitut e.V. (Hrsg.): Weiterbildungsinitiative Frühpädagogische Fachkräfte (Wiff-Expertise Nr. 46). München: DJI.
• Tracy, R. (2008). Wie Kinder Sprache lernen. Und wie wir sie dabei unterstützen können. Tübingen: Narr Francke Attempo Verlag.
• Woerfel, T. (2022). Mehrsprachigkeit in Kita und Schule. Köln: Mercator-Institut für Sprachförderung und Deutsch als Zweitsprache.
• Bialystock, E. (2001). Bilingualism in development: Language, literacy and cognition. New York, NJ: Cambridge University Press.
• Bialystock, E., Majumber, S. & Martin, M.M. (2003): Developing phonological awareness: Is there a bilingual advantage? Applied Psycholinguistics, 24(1), 27-44.
• Byers-Heinlein, K., Burns T.C. & Werker, J.F. (2010). The Roots of Bilingualism in Newborns. Psychological Science, 21(3), 343-348.
• Garcia, O. (2009). Bilingual education in the 21st century: A global perspective. West Sussex, UK: Wiley- Blackwell.
• Gogolin, I. (2012). First language and second language learning. In: J.A. Banks (Ed.): The Encyclopedia of Diversity in Education (p. 915- 918). Thousand Oaks, CA & London: Sage Publication.
• Mampe, B., Friederici, A.D., Christophe, A. & Wermke, K. (2009). Newborn's cry melody is shaped by their native language. Current Biology, 19(23), 1994-1997.
• Zurer Pearson, B. (2008). Raising a bilingual child. A step-by-step guide for parents. NY: Living Language.