Vodnik za starše

Družine in ustanove uporabljajo različne strategije za soočanje z dvojezičnostjo/večjezičnostjo v vsakdanjem življenju. Izbrana strategija je odvisna od tega, kaj je po njihovem mnenju za otroke najboljše. S pridobivanjem znanja o večjezičnosti se določene strategije dolgoročno izkažejo za bolj ali manj dragocene za razvoj jezikovnih spretnosti.

Prva strategija: "Doma in v javnosti govorimo samo šolski jezik"

Levent in Fatma imata petletno hčerko Niso. Družina živi v Avstriji. Levent in Fatma prihajata iz Turčije in si zelo želita, da bi njuna hčerka čim prej (in čim bolje) govorila nemško. Čeprav je Fatmino znanje nemščine precej omejeno (slovnica, besedišče, izgovorjava in melodija stavkov), se trudi s hčerko govoriti nemško, kadar koli je to mogoče. Fatma bi s hčerko raje govorila turško, saj se v tem jeziku najbolje izraža. Vendar meni, da se mora potruditi, da Nisa ne bo zaostajala v šoli ali pozneje v življenju.

Dolgo časa so staršem svetovali, naj doma uporabljajo šolski jezik, da otroka ne bi zmedli in preobremenili. Ta nasvet je bil običajno dobronameren, vendar so raziskave pokazale, da se s tem otroku - in ostalim članom družine - odvzemata jezik in kulturna identiteta. Če ni vsakodnevne rutine za uporabo družinskega jezika, bo ta zanemarjen. Če starši ne govorijo tekoče šolskega jezika in je znanje slovnice in besedišča omejeno, otrok ne bo deležen zadostne podpore pri usvajanju jezika. To ni ugodno niti za usvajanje družinskega jezika niti za usvajanje šolskega jezika. Upoštevati je treba tudi, da je učenje različnih jezikov za otroka običajno obvladljiv izziv (glej drugo poglavje). Ta strategija, ki je bila včasih priljubljena, zato danes ni več priporočljiva.

Druga strategija: "Ena oseba, en jezik"

Saya živi v Sloveniji z možem Jimom in 18-letnim sinom Alishanom. Saya s sinom govori kurdsko. Njen mož Jim se z Alishanom sporazumeva v angleščini. Zelo pomembno jima je, da prenašata jezik svojih prednikov in svojo identiteto. Njun sin je bil v vrtcu in šoli vedno "obkrožen" s slovenščino, zato ju nikoli ni skrbelo, da se je ne bi mogel pravilno naučiti. To je delovalo - Alishan je postal kompetenten govorec kurdskega, angleškega in slovenskega jezika.

Drugi pristop je strategija "ena oseba, en jezik". Vsak od staršev komunicira z otrokom v jeziku, ki ga najbolje pozna. Na ta način otrok pridobi ustrezne in raznolike izraze in besede v jeziku, ki ga starš izbere za sporazumevanje. Občutke in ideje namreč običajno bolje izrazimo v jeziku, ki ga najbolje poznamo. Ta strategija otroku omogoča tudi veliko priložnosti za učenje jezikov v avtentičnih situacijah. Pomaga tudi pri ohranjanju jezikovne in kulturne identitete, saj ima otrok dostop do različnih delov jezikovne dediščine družine.

Različica te strategije je, da starši doma govorijo v družinskem jeziku, a ko komunicirajo zunaj doma, preidejo na šolski jezik - pogosto zato, da bi se prilagodili okolici.

Kadar se doma uporablja več družinskih jezikov, ta strategija zahteva veliko samodiscipline in truda, da se dosledno uporablja en jezik in se ne prehaja na drug jezik. Pri tem je morda potrebno veliko "prevajati" drugemu staršu, ki morda ne obvlada določenega družinskega jezika. Po drugi strani pa lahko, če se dosledno izvaja, omogoča pridobivanje bogatega besedišča v jezikih, s katerimi otrok pride v stik. Poleg tega ta strategija staršem omogoča, da izrazijo vzajemno spoštovanje do partnerjeve kulturne identitete.

Tretja strategija: "Čezjezičnost"

Gordin in Agbogbe imata dvanajstletno hčerko Katjo in živita v Litvi. Gordinovi predniki prihajajo iz Izraela in tekoče govori litovsko in hebrejsko. Agbogbe prihaja iz Toga in govori francosko, hebrejsko in litovsko. Oba starša želita prenesti svojo jezikovno dediščino. Agbogbe s hčerko govori francosko in ewe. V javnosti običajno govori francosko, ewe pa večinoma doma ali ko pogovor postane čustven. Tudi Gordin pri sporazumevanju s Katjo uporablja oba jezika. V vsakdanjem življenju doma nenehno preklapljata iz enega jezika v drugega, kar odraža njuno večjezično resničnost. Katja razume vse jezike, vendar se običajno odziva v litovščini. Njeni starši sprejemajo, da Katja odgovarja samo v litovščini, in je ne silijo, da bi odgovarjala v katerem koli drugem jeziku. Njeno razumevanje hebrejščine, francoščine in ewe kaže, da Katja te jezike obvlada. Katja in njeni starši so ponosni, da razume in govori toliko jezikov.

Čezjezičnost (angleško translanguaging) je pristop, pri katerem lahko vsak udeleženec v pogovoru uporabi svoj celotni jezikovni repertoar (vse jezikovne spretnosti in besedišče v vseh jezikih, ki jih oseba pozna). Ta pristop spoštuje večjezično realnost družine. Odraslim in otrokom omogoča, da svobodno komunicirajo in kar najbolje izkoristijo svoje jezikovno znanje. Ta strategija zahteva, da se starši zavedajo različnih situacij, ki spodbujajo razvoj jezika in ki omogočajo uravnotežen razvoj jezikovnega repertoarja. Z drugimi besedami, otroka spodbujajo, da za izražanje uporablja svoj celotni jezikovni repertoar. Ob tem morajo starši zavestno spodbujati otrokov jezikovni razvoj v vsakem od jezikov, ki jih otrok pozna. Na ta način lahko otrok v vsakem od svojih jezikov prejme nove spodbude in se s podporo staršev učinkoviteje uči šolskega jezika. Poleg tega lahko starši poglobijo svoj lastni jezikovni repertoar, hkrati pa otrokom zagotovijo dobre priložnosti za učenje.