Vodnik za starše

Vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcu pogosto ne vedo, kako ravnati, ko otroci odraščajo z jezikom, ki ni šolski jezik. Zelo razširjena je domneva, da obstaja veliko tveganje, da bodo kasneje v šoli neuspešni, in da zato čim prej potrebujejo intenzivno jezikovno podporo. V nekaterih državah obstajajo programi za zgodnje učenje šolskega jezika, zlasti za otroke migrante, saj se domneva, da ga ti najbolj potrebujejo. Vendar se je ta domneva v praksi izkazala za preveč kratkovidno in pokazalo se je, da takšni programi pogosto ne delujejo po pričakovanjih. Tveganje, da otroci, katerih družinski jezik ni jezik šolanja, v šoli ne bodo uspešni, se poveča le, če sovpada z drugimi dejavniki (kot so pomanjkanje jezikovne podpore doma, pomanjkanje dostopa do knjig in v primeru da imajo starši manj izkušenj z izobraževanjem in šolanjem na splošno).

Vendar če imajo otroci ob vstopu v šolo le malo izkušenj s šolskim jezikom ali pa jih celo sploh nimajo, lahko to privede do težav. Otroci lahko imajo težave z razumevanjem vsebin in navodil, ki jih drugi otroci zlahka razumejo preprosto zato, ker že poznajo šolski jezik. Zato otrokom zelo koristi zgodnje učenje šolskega jezika skozi stik z vrstniki in strokovnimi delavci, po možnosti že v predšolski dobi. Prizadevanje za podobne izhodiščne pogoje ob vstopu otrok v šolo ni nič drugega kot vprašanje enakopravnosti v prihodnosti.

Procesi uvajanja v šolo so uspešnejši, če se družine in otroci počutijo dobrodošle, videne in spoštovane z vsemi svojimi sposobnostmi in viri, vključno z družinskim jezikom. Družinski jezik je del njihove družbene, kulturne in jezikovne identitete. Ne bi ga smeli obravnavati kot manj vrednega od šolskega jezika. Ignoriranje ali celo prepovedovanje družinskega jezika, na primer v vrtcu, v korist učenja šolskega jezika pogosto vodi do neželenih posledic. Pri otroku lahko povzroči občutek zavrnitve. To lahko negativno vpliva na otrokovo samopodobo in motivacijo za nadaljnje učenje drugih jezikov, vključno s šolskim jezikom.

Skratka, sprejemanje družinskega jezika in spodbujanje učenja šolskega jezika bi moralo biti del vsakodnevne rutine v vrtcu, da bi vsem otrokom omogočili najboljši možni začetek šolanja.

Kako v vrtcu doseči ravnovesje med družinskim in šolskim jezikom?

Za vzgojiteljice in vzgojitelje v vrtcu se v teh okoliščinah postavi vprašanje, kako podpreti vse jezike otrok, zlasti če sami obvladajo samo šolski jezik, ne obvladajo pa nobenega od družinskih jezikov otrok. Ob tem lahko koristi zavedanje, da podpiranje otrok v vsem njihovem jezikovnem potencialu ne pomeni samo spodbujanje šolskega jezika (z uporabljanjem bogatega besedišča in obsežnim jezikovnim vnosom), temveč obsega tudi spoštovanje otrokove socialne, kulturne in jezikovne identitete, vključno z otrokovim družinskim jezikom.

Pridobite pregled nad jeziki, s katerimi otroci razpolagajo

V ta namen je treba najprej ugotoviti, kateri družinski jezik se govori v posameznem gospodinjstvu. To se morda sliši preprosto, vendar je treba razjasniti nekatere stvari. Predpostavka, da je v družini, ki se je na primer iz Italije preselila v Slovenijo, družinski jezik italijanščina, morda ni pravilna. Lahko je to slovenščina, nemščina ali kateri koli drug jezik. Poleg tega lahko tudi družina, ki ni priseljenska, doma govori jezik, ki ni šolski. Strokovni delavci si lahko postavijo naslednja vprašanja:

• Ali poznam vse družinske jezike otrok, za katere skrbim?
• Ali vem, ali otrok razume in govori vse družinske jezike, ki jih uporabljajo doma?
• Ali vem, kateri družinski član se z otrokom pogovarja v katerem jeziku?
• Ali vem, kako se otrok odziva, ko ga nagovorimo v določenem jeziku?
  • Na primer, ali otrok odgovarja v istem jeziku, v katerem ga nagovarjamo, ali v drugem jeziku?
  • Ali lahko starši na primer povedo, koliko besed in izrazov v družinskem jeziku njihov otrok dnevno uporablja?
• Ali vem, ali so starši zaskrbljeni, kadar njihov otrok odgovarja v drugem jeziku, kot ga uporablja oseba, ki ga nagovarja?
  • Kako se starši takrat odzovejo?
• In še podobna vprašanja.

Strokovni delavci morajo najprej ugotoviti, kateri družinski jezik se uporablja doma, namesto da to vnaprej predvidevajo. Vendar pa lahko nekatere družine tovrstna neposredna vprašanja razumejo kot nevljudna, kot preveč zasebna, ali celo kot žaljiva. Tega se moramo zavedati in staršem poudariti, da je njihov cilj ustvariti učno okolje, v katerem sta kulturna identiteta in družinski jezik vsakega otroka cenjena in zastopana. Poleg tega lahko poudarimo, da takšne informacije pomagajo podpreti razvoj tako družinskega kot šolskega jezika vsakega otroka posebej. Prav tako je dobro izpostaviti, da se to počne z namenom kasnejšega otrokovega uspeha v šoli.

Otrok, ki odgovori pravilno, vendar ne v jeziku, v katerem je bilo zastavljeno vprašanje, pokaže, da vprašanje razume (včasih se to namesto z izgovorjenimi odgovori pokaže s pravilnimi reakcijami). Takšen odziv otroka lahko razumemo kot čezjezičnost (translanguaging). Možno je tudi, da se otrok še vedno počuti nelagodno ob uporabi šolskega jezika. V takem primeru lahko otroka podpremo tako, da dopolnimo ali ponovimo otrokov odgovor oziroma da otrokov odgovor pospremimo z besedami v šolskem jeziku, ne da bi otroka prisilil v uporabo tega jezika (korektivna povratna informacija in elaboracija).

Lahko se tudi zgodi, da otrok v šolskem jeziku ne uporablja sklonov ali pa uporablja napačne predloge, ker jih v družinskem jeziku ni ali pa so drugačni. To je lahko eden od načinov, kako otrok začne govoriti šolski jezik. Če strokovni delavci poznajo posebnosti družinskega jezika, lahko otroku ciljno pomagajo pri usvajanju šolskega jezika, denimo tako, da se osredotočijo na te specifične vidike in poudarijo na primer uporabo sklonov v šolskem jeziku.

Če večjezični otroci potrebujejo pomoč pri razumevanju in/ali govorjenju družinskega in šolskega jezika hkrati, morajo strokovni delavci temu čim prej posvetiti pozornost. Otrok morda potrebuje dodatno jezikovno pomoč ali pa je celo potrebno postaviti diagnozo jezikovnih motenj.

Zato je pomembno, da se zavedamo vseh korakov, ki so potrebni, da otroci postanejo kompetentni uporabniki posameznih jezikov (glejte tudi prvo in drugo poglavje). Prav tako je pomembno, da se strokovnjaki in starši zavedajo, da ima vsak otrok svojo hitrost razvoja in usvajanja jezika (glejte prvo poglavje). Pri enem otroku bo jezikovni razvoj hitrejši, pri drugem počasnejši, vendar na splošno ob tem ni razloga za skrb.

Izbor strategij, s katerimi lahko podprete družinski jezik v vaši ustanovi

Ena od strategij je lahko, da ponudimo pomembne informacije o dogodkih, ki se med letom odvijajo, v vseh družinskih jezikih. S tem se zmanjša število nesporazumov, do katerih lahko pride zaradi jezikovnih ovir. Starši se zaradi tega morda počutijo bolj vključene in lahko bolje sodelujejo, saj v celoti razumejo, kaj se v ustanovi dogaja. Z zagotavljanjem informacij v več jezikih sporočamo, da je naša ustanova odprta do raznolikosti jezikov in kultur okrog nas. To lahko predstavlja korak k večji vključenosti vseh družin. Včasih je celo koristno vključiti nekoga, ki lahko med pogovori tolmači, da se komunikacija med starši in ustanovo še bolj olajša.

Plakati ali otroške risbe, na katerih so pozdravi v različnih jezikih, lahko izpostavijo jezikovni zaklad, ki se skriva v ustanovi. Če so predstavljeni vsi družinski jeziki, lahko vsi otroci delček svojega domačega jezika srečujejo tudi v ustanovi. To implicitno podpira pismenost otrok, saj lahko otroci iščejo besede, napisane v njihovem družinskem jeziku, sprašujejo o njih in jih raziskujejo skupaj z družino ali strokovnimi delavci. Otroke lahko občasno pozdravimo tudi v katerem od družinskih jezikov in s tem pokažemo pozitiven odnos do jezikovne raznolikosti. Na ta način otrokom omogočimo, da občasno srečajo svoj družinski jezik tudi izven domačih sten.

Družine lahko vključimo tudi v projekte, kot so prevajanje otroških knjig za večjezično knjižnico ali snemanje pesmi in zapisovanje besedil. Na ta način lahko okrepimo učinek vključujočega pristopa k jezikovnemu razvoju in spodbujamo pozitiven odnos do družinskih jezikov. S tem postanejo družinski jeziki dostopni tudi drugim otrokom in družinam, kar olajša stike med družinami ter tudi z ustanovo. Ob tem tako pomagamo odpraviti predsodke. Otrokom je lahko v vzpodbudo ali tolažbo, da jih njihov družinski jezik zastopan tudi v ustanovi.

Z odprtimi vprašanji o imenih določenih predmetov v različnih družinskih jezikih, nudimo vsem otrokom priložnost, da predstavijo svoj družinski jezik. Hkrati s takšnimi situacijami spodbujamo tudi znanje šolskega jezika. Vendar pa je pomembno, da otrok ne silimo, da pred drugimi uporabljajo svoj družinski jezik. Uporaba družinskega jezika v ustanovi mora biti prostovoljna in pozitivna. Bolje je postaviti vprašanje, kot je "Ali kdo od vas pozna besedo za metulja v kakšnem drugem jeziku?", kot pa določene otroke vprašati "Prosim, povej nam, kako se reče metulj v tvojem jeziku?". Takšna vprašanja diskriminirajo in dajejo otroku občutek, da je drugačen od preostalih članov skupine – ustvarjajo dojemanje kategorij kot so "jaz" in "oni" ali "mi" in "drugi".

Obstaja še veliko drugih ustvarjalnih načinov, kako ceniti družinski jezik vsakega otroka. Vsakršno pristno zanimanje in spoštovanje tega vidika otrokove identitete, lahko razumemo kot podporo.

Izbor strategij, s katerimi lahko spodbujate šolski jezik v vaši ustanovi

Naloga strokovnih delavcev v vrtcih je, da vsem otrokom omogočijo učenje šolskega jezika. V skladu z nacionalnimi predpisi za te ustanove je to del njihove odgovornosti. Jezikovne urice večkrat na teden so eden od pristopov k spodbujanju jezikovnega razvoja. Širjenje besednega zaklada, jezikovnega razumevanja in jezikovnega izražanja otrok skozi poglobljene, pristne pogovore o temah, ki otroke zanimajo in pritegnejo, je drug pristop k izpolnjevanju te odgovornosti. Ko pokažemo zanimanje za otrokove izjave in ga spodbujamo, da jih dopolni z več podrobnostmi, ga motiviramo, da izpopolni svoj besedni zaklad in se uči novih slovničnih struktur, ne da bi jih neposredno učili nove besede v šolskem jeziku. Na ta način otroci posnemajo svoje jezikovne vzornike, to pa so strokovni delavci in vrstniki. Strokovni delavci se razumejo kot jezikovni vzorniki v šolskem jeziku in na tak način jih dojemajo tudi otroci. Zato morajo biti pozorni na to, kakšne besede in vsebine vsakodnevno uporabljajo in razmisliti, kako širiti besedišče in slovnično znanje otrok. Otroci se lahko z jezikom igrajo in ga radovedno raziskujejo, še posebej, če strokovni delavci:

• uporabljajo odprta vprašanja (na primer kaj, kdo, kako, kdaj),
• otroka pohvalijo, ko nekaj pove pravilno,
• otroke spodbujajo, da dokončajo njihove stavke. Začetek stavka lahko otroka motivira, da razvije zgodbo o dogodku v preteklosti ali prihodnosti,
• otrokove izjave dopolnijo z novimi besedami ali stavki, tako da implicitno širijo otrokov besedni zaklad in pomagajo graditi zgodbo, ki jo želi otrok povedati,
• dajejo otroku povratne informacije,
• ...

Te strategije vsebujejo pristop, ki se osredotoča na otrokove interese, ideje, izkušnje in občutke. Vendar nekateri otroci niso navajeni v pogovoru izražati svojih mnenj, potreb in želja. Če te otroke vprašamo, kakšno mnenje imajo oni sami o določeni temi, se jim to lahko zdi čudno in neprijetno. Namesto tega so jim verjetno bolj blizu vprašanja, ki se nanašajo na interese, izkušnje ali potrebe njihovih vrstnikov ali njihove družine. Strokovni delavci se morajo tega zavedati, da si ne bi prehitro napačno razlagali otrokove neodzivnosti ali razdraženosti ob odgovarjanju na vprašanja, ki so usmerjena na otroka. Morebiti otrok lažje odgovarja na vprašanja, ki so bolj osredotočena na skupino. To so lahko vprašanja kot so "Kako je bilo konec tedna s tvojo družino? Kaj ste skupaj počeli?" namesto "Kaj si počel čez vikend?". Vsako situacijo, na primer bližnji obisk živalskega vrta ali preteklo rojstnodnevno zabavo, lahko uporabimo za spodbujanje jezikovnega razvoja, tako, da se o tem skupaj pogovarjamo. Poleg tega lahko vsako dejavnost spremljamo z ustreznimi opisi v šolskem jeziku. Vsaka otrokova izkušnja ali izziv je lahko primeren kontekst za pogovor, ki ga je mogoče zlahka obogatiti z novim besediščem ali slovničnimi strukturami. Na ta način otroku nudimo jezikovno podporo, ne da bi imel ob tem občutek, da ga poučujemo.

Poleg razgovorov o sedanjih, preteklih ali prihodnjih dogodkih ter skupnega pripovedovanja in razvijanja zgodb lahko strokovnjaki za spodbujanje jezikovnih kompetenc uporabljajo tudi medije. Dialoško branje je ena od strategij, ki lahko spodbuja tako šolski kot družinski jezik. Tudi širjenje zgodbe in vključevanje drugih z zgodbo povezanih tem sta načina jezikovnega spodbujanja skozi pogovor. To dosežemo tako, da otrokom ne beremo, temveč beremo skupaj z otroki. To je dober način, s katerim lahko spodbujamo usvajanje šolskega jezika. Dialoško branje pa je primerno tudi za spodbujanje družinskega jezika. To lahko na primer dosežemo tako, da družine vključimo v branje in razpravljanje o zgodbi. Na ta način izrazimo spoštovanje do vseh jezikov, družine pa spodbudimo, da doprinesejo svoje znanje in kompetence.

Otrok

Ali lahko prosim prebereš knjigo?

Oče

Seveda, usediva se in jo skupaj preberiva, prav?

Oče

... In lisica je skušala splezati na drevo ... Kaj se je zgodilo potem? Kaj misliš?

Otrok

Hm, lisica pade in to boli. To se je danes zgodilo tudi meni.

Oče

Kaj se ti je danes zgodilo, srček?

Otrok

Hudobna Marija me postisnila in sem padel!

Oče

Res? Padel si? Te je zelo bolelo? Kaj se je zgodilo potem?

Otrok

To sem dobil od mame.

Oče

Torej si lahko tekel do mame, kljub temu, da te je bolelo koleno? Potem ni bilo zelo hudo, kajne? Z obližem pa se bo tudi kmalu zacelilo. Kaj naj po tvojem sedaj naredi lisica?

Otrok

Gre k svoji mami?

Oče

Kaj pa če mame ni v bližini? Spomni se, da je šla na počitnice k prijateljem, ki živijo v gozdu za veliko goro.

Otrok

K zdravniku. Lisica rabi obliž!

Oče

Res je, lisica potrebuje obliž. (Obrne stran) Poglej, saj to izgleda kot ...

Otrok

Bolnišnica!

Oče

Res je, bolnišnica za živali, kamor lahko pridejo vse lisice, medvedi in ... Kdo še lahko pride sem?

Otrok iz tega primera je z malo truda ob poslušanju očeta osvojil veliko novih besed, ki so mu razširile besedni zaklad. Ko bosta to knjigo naslednjič ponovno prebirala, bosta morda našla kak drugačen pristop in z interaktivnim pristopom odstrla nove vidike pripovedi.

O podobnostih in razlikah med jeziki se lahko pogovarjamo tudi v skupini otrok, če jim omogočimo poslušanje dvojezičnih zgodb, rim ali pesmic. Preproste igre, kot je gluhi telefon, lahko pri otrocih vzbudijo še večjo radovednost o zvokih in pomenih besed.

Gluhi telefon je zabavna igra, ki je lahko hkrati tudi izziv. Prvi otrok zašepeta besedo ali besedno zvezo v enem jeziku v uho drugega otroka, ta pa mora besedo ali besedno zvezo zašepetati v uho tretjega otroka. Na ta način nadaljujemo, dokler vsi sodelujoči otroci ne slišijo besede ali besedne zveze. Zadnji otrok jo na glas ponovi za vse. Cilj igre je, da vsak pravilno ponovi besedo ali stavek, ki si ga je izmislil prvi otrok. Praviloma sodelujoči nekatere zloge ali besede napačno razumejo in beseda ali stavek, ki ga vsi slišijo na koncu, ni več enak besedi ali stavku, ki si ga je izmislil prvi otrok. Morda ob tem pride do razprave o tem, kaj je kdo na določeni točki razumel, lahko razpravljamo o možnem pomenu neznane besede, lahko besede razložimo v šolskem in družinskem jeziku. Z otroki se lahko na igriv način pogovarjamo tudi o podobno zvenečih besedah ali nasprotjih.

Na ta način lahko vsak otrok občuti, kako je, če ne zna nekega jezika, vendar skuša razumeti tisto, kar sliši. To bo otroke verjetno spodbudilo, da skupaj ugibajo o vsebini, ta proces pa lahko tudi dodatno podpremo (na primer s pomočjo skupnega razmišljanja). Vsi otroci lahko s poslušanjem in govorjenjem v šolskem jeziku razširijo svoj besedni zaklad. Tudi zvočne knjige ali učne aplikacije lahko spodbujajo šolski jezik skozi igro. Lahko jih obravnavamo kot dodatek k nedigitalnim metodam in medijem za spodbujanje razvoja in učenja jezika.

S temi strategijami in igrami lahko strokovni delavci podpirajo jezikovni razvoj vseh otrok. Vendar je pomembno ohraniti v mislih, da se vsak otrok uči s svojim tempom. To je normalno in na otroka med tem procesom ne smemo pritiskati. Če niso prisotne telesne ali duševne motnje, ki vplivajo na razvoj jezika, je dovolj, da vztrajno podpiramo vse otroke, še posebej tiste, ki imajo počasnejši tempo kot drugi.

Strokovni delavci lahko v tem procesu razmislijo o svojem odnosu ali morda celo o negotovosti glede uporabe družinskega jezika v vzgojno-izobraževalnih procesih v zgodnjem otroštvu. Včasih je lahko nadležno, da ne razumemo pogovora med dvema otrokoma, ki govorita isti družinski jezik. Morda imamo ob tem občutek, da izgubljamo nadzor. Morda se sprašujemo, kaj točno nas moti, ko poslušamo družinski jezik, ki ga ne razumemo, ali zakaj dajemo prednost določenim jezikom in ne drugim. Večji prestiž določenega družinskega jezika lahko vpliva na to, kako ravnamo s tem družinskim jezikom v vsakdanjem življenju. To se običajno dogaja nezavedno. Strokovni delavci se morajo zavedati, da do tega prihaja, in uporabiti metode, kot sta supervizija in intervizija, da bi to odpravili. Če smo kot strokovni delavci odprti in samorefleksivni ter se dojemamo kot nenehno učeče se posameznike, lahko vsem v prid izkoristimo to, kar k različnim pogovorom prispevajo otroci kot poznavalci svojega družinskega jezika. Biti strokovni delavec lahko pomeni tudi, biti tisti, ki se nauči nekaj novega.